CENTER ZDRAVJA IN ZABAVE

Kaj v današnjem hitrem tempu življenja najteže udejanimo? Še posebej, kadar se lotimo hujšanja? Jesti večkrat dnevno v zmernih količinah. Ljudje menimo, da se najbolje obnese vsem znani rek »Manj žri.« Pogosto začnemo ob stradanju tudi navdušeno telovaditi. Po možnosti se lotimo nepripravljeni teči maraton; iz enega ekstrema preskočimo v drugega. To je za naše telo hud stres. In kakšen je rezultat? Shujšamo ne kaj dosti; propadajo pa začno mišice. 

Na tehtnici se občutno pozna tudi izgubljena tekočina, saj na opisani način dehidriramo. Postanemo razdražljivi, utrujeni, zebe nas in neprestano razmišljamo o hrani. Ko se vdamo oz. prenehamo hujšati, se začnemo 'nažirati', kar nekateri imenujejo jojo efekt.

 

Za vitalnost in zdravo hujšanje igra pravilna prehrana precej pomembnejšo vlogo kot telesna aktivnost. Razmerje je 80% proti 20% v korist ustreznih prehranjevalnih navad. Kar ne pomeni, da fizična aktivnost ni priporočljiva! Nasprotno, šport z več vidikov zelo pozitivno vpliva na telo, vendar se moramo vsega lotiti postopoma in z zdravo mero. Močno drži tudi rek »Vse je v glavi.« Ko se nekaj trdno odločimo, bomo to tudi dosegli, sicer pa je dolgoročen cilj izredno težko dosegljiv. Zmagali pa bomo, če se odločimo za zdravje.

Ko se lotimo hujšanja, si večinoma odrekamo hranila, ki jih naše telo nujno potrebuje. Temeljito namreč zmanjšamo vnos vse hrane, ne samo nezdrave oz. redilne. S tem sprožimo v telesu naravni obrambni mehanizem - skladiščenje zalog. Telo namreč zazna pomanjkanje in začne varčevati. To pomeni, da upočasni metabolizem (t.j. slaba presnova, prebava, slabše počutje, pomanjkanje energije); začnemo se še bolj rediti, čeprav jemo manj. Nekako je treba preživeti obdobje pomanjkanja… Na ta način si nakopljemo tudi marsikatero zdravstveno težavo.

 

Mnogo ljudi je debelih, čeprav  pojedo zelo malo – debeli ljudje so večinoma podhranjeni. V svetu odmeva izjava biokemika Brucea Amesa, da se največje tveganje za raka skriva v pomanjkanju ustreznih hranil, vitaminov in mineralov (torej normalne zdrave hrane). Trditev je dokazal s svojim testom, ki ugotavlja prisotnost rakotvornih snovi (Archives of Biochemistry and Biophysics 2004). Ugotovil je, da zloglasne snovi, ki splošno veljajo kot rakotvorne, niso toliko škodljive kot neustrezna prehrana. Ames je preučeval človeške celice, ki jih je načrtno prenehal oskrbovati z bistvenimi hranili. Najprej so bile oskrbovane z vsemi hranili in so delovale normalno, nato pa je odstranjeval posamezna hranila; železo, cink, vitamin B itn. Ko je celicam začelo primanjkovati kateregakoli hranila, je opazil hude genske okvare, ki vodijo v rakave spremembe. Pomanjkanje hranil je povzročilo tudi druge motnje v delovanju celic, ki sprožijo tvorjenje prostih radikalov, slabšanje spomina, prezgodnje staranje in druge težave, povezane s tem.

 

Več kot polovica Slovencev ne zaužije dovolj kalcija, kalija, vitamine E in vlaknin. Veliki večini primanjkuje tudi vitaminov C in A ter magnezija.

Že sam pogled na obseg pasu ponuja odgovor na vprašanje o vzroku slabega počutja in porasta mnogih bolezni – razlog za težave sigurno ni pomanjkanje hrane. Glavni dejavnik je slaba kakovost hrane. Tako da lahko mirno rečemo, da je sodobni človek hkrati podhranjen in prehranjen.

To nam lahko pomaga razumeti preprost primer: vsaka celica v telesu zahteva sebi primerno hrano. In ko nečesa manjka (recimo vitamina C), naše celice to potrebo sporočijo možganom. Možgani pa izdajo ukaz, da moramo jesti - torej postanemo lačni.

Žal ne vemo, kaj moramo pojesti. Zaužijemo sendvič, kjer C-vitamina ni. Nekaj časa smo siti (želodec je pač poln), vendar C-vitamina celice niso dobile. Ukaz se ponovi – spet jemo, npr. čokolado. Ista pesem, ki se ponavlja in ponavlja; jemo, vendar ne zadovoljimo potreb. Smo kar naprej lačni, pogosto zaradi tega tudi nesrečni in zmedeni… Znajdemo se v začaranem krogu. Telo kliče po določenem hranilu, vitaminu ali mineralu, pa ga ne dobi. Mi pa smo lačni, čeprav kar naprej jemo, telesu pa ne damo tistega, česar je ‘lačno’. Nekaterih snovi zaužijemo preveč, zato se morajo nekam naložiti (vemo, kam), telo pa je še vedno lačno.

 

Zato je najbolj pomembno, da telo nahranimo s tistim, kar potrebuje. Šele takrat, ko naš organizem dobi vse tisto, kar potrebuje, lahko začne normalno delovati. Takrat se izklopijo obrambni mehanizmi in šele takrat avtomatično ter popolnoma brez težav shujšamo.

Torej je hujšanje zgolj neke vrste stranski učinek zdrave prehrane.

 

 

Med ljudmi ravno zato nastajajo razlike v uspešnosti hujšanja. Tisti, ki so svoje telo izmučili in so podhranjeni, nekaj časa ne bodo shujšali. Telo skladišči tisto, česar mu je primanjkovalo. Šele ko je organizem nahranjen in nam 'zaupa', pa centimetri in kilogrami kar brzijo stran.

 

Dejstvo je, da je najbolj pomemben znak uspešnega in zdravega hujšanja izguba centimetrov v obsegih, ne pa kilogramov. Če na hitro izgubljamo kilograme (s stradanjem), propada mišična masa in izgubljamo tekočino. Maščobne obloge pa ostajajo. Spet ista pesem; ker telesu primanjkuje hrane, jo jemlje iz mišic. Pridobiti hranila iz maščobnih oblog je precej bolj zahteven proces, zato so najprej na udaru mišice. Ne pozabimo; mišice so tudi srce in mnogi notranji organi, ki oslabijo na ta način.  

 

 

S prešibko mišično maso se maščobe ne moremo znebiti. Zato mišic ne smemo izgubiti, kvečjemu jih moramo še dodatno okrepiti. Močnejša mišica porabi več kalorij, kar pomeni, da stopi več maščobe tudi v mirovanju. Nekdo s kvalitetno mišično maso že med spanjem porabi nekajkrat več kalorij kot 'podhranjen' človek. Manj mišične mase pomeni torej več maščobne zaloge. Poznate pretirano suha dekleta (npr. manekenke); so vitke, vendar še tisto malo, kar imajo, visi z njih.

 

Ko izgubljamo maščobne obloge, je včasih naša teža nekaj časa ista, obsegi pa se manjšajo. Preprosta razlaga za to je, da je maščoba veliko lažja od mišic, zato se izguba le-te na tehtnici kasneje zazna. Zopet preprost primer: Je kakšna razlika, če položimo na tehtnico kilogram mesa (mišic) ali kilogram maščobe? Seveda.

Maščobe je več, saj je lažja od mišic. Tudi olje je lažje od vode, zato plava na gladini. Kaj želimo poudariti?

 

 

To tudi tehtnica hitro pokaže. Vendar v tem primeru hitro poskoči nazaj ali celo preskoči prejšnje vrednosti. Kilogram maščobe pa izgubljamo dalj časa, saj gre za občutno več 'materiala'. Zato se prej pozna na obsegu kot na tehtnici, če hujšamo zdravo – da nam uspe zadržati oz. povečati mišično maso in ustrezno količino tekočine v telesu.

 

 

 

 

Izrednega pomena je, da veliko pijemo, predvsem vodo. Primerjajmo s tuširanjem: Koliko vode dnevno porabimo, da telo umijemo od zunaj? Koliko vode pa namenimo telesu, da ga umijemo znotraj? Malce sklepajmo, kaj se zgodi, kadar premalo pijemo. Saj vemo, kakšni so ljudje s pomanjkljivo higieno…

Razstrupljanje je zelo pomembno, saj ob presnovi nastaja ogromno strupenih snovi. Lahko se izločijo le, če popijemo dovolj vode, saj jih tako sproti izpiramo. Marsikatera zdravstvena težava se reši že samo s tem, da več pijemo.

 

Naš urin ne sme biti (temno) rumen, biti mora skoraj brez barve.

 

Če vsako uro popijemo kozarec vode, se to ne sliši veliko, na dan pa nanese precej. Naš cilj naj bi bil popiti približno 3 litre vode na dan.

Pogosto se namreč sploh ne zavedamo, da smo dehidrirani. Žeja in suha usta sta že krizni alarm. Kadar ne pijemo dovolj, se v telesu zopet sproži obrambni mehanizem – varčevanje z vodo. Počasi izgubimo občutek za žejo in zaznavanje potrebe po tekočini. Tako postajamo vse bolj dehidrirani. Ko pričnemo več piti, bo tudi telo sčasoma zahtevalo več in zopet zaznamo žejo. Pogosto dehidrirano telo potrebo po vodi sporoči tudi tako, da začutimo lakoto. Zato vedno, ko postanemo lačni, najprej spijmo kozarec mlačne vode.

Z analiziranjem odgovorov naše raziskave opažamo, da velika večina ljudi zaužije le enega do dva obroka dnevno. Jesti bi morali 5-krat ali 6-krat dnevno. Kar pomeni, da moramo užiti obrok vsake 3 ure, vsekakor pa med obroki ne bi smelo biti več kot 4 ure razmika. Na ta način ne bi bili nikdar zelo lačni niti prekomerno siti in to je edino prav. Ko jemo manj pogosto, se telo temu prilagodi tako, da upočasni presnovo in s tem delovanje celotnega organizma. To vodi v slabo počutje s pomanjkanjem energije in do mnogih zdravstvenih težav. Res je - ko se navadimo takega načina življenja, ne čutimo potrebe po spremembi, saj se je telo temu prilagodilo, vendar to ni prav.

 

 

S premalo obroki povzročimo tudi nezdravo nihanje krvnega sladkorja. Ko nam le-ta preveč pade, to začutimo kot utrujenost, pojavi se nenadna lakota, pogosto z neukrotljivo željo po sladkem. To nas pripelje do tega, da količina sladkorja v krvi skokovito naraste, kar sicer občutimo kot kratkotrajno ugodje in porast energije. Telo mora povišan krvni sladkor s pomočjo inzulina na hitro znižati, kar nas pripelje na začetno stanje – prenizek nivo sladkorja v krvi. Proces se začne ponavljati, kar ob dolgotrajnem ponavljanju pripelje do sladkorne bolezni, ki je med Slovenci vse bolj pogosta.